
V poeziji Ljubke Šorli so poleg ljubezenskih, pokrajinsko-razpoloženjskih in domovinskih pesmi pogoste tudi religiozne. Pesnica zaupa v krščansko načelo ljubezni kot pogoj za najvišje humanistične vrednote: mir, svobodo, spravo.
Na grobu družine Šorli v Tolminu je pesničin epitaf v spomin na dve leti mlajšo sestro Vero, ki je umrla 31. maja 1931 še ne dvajsetletna zaradi tuberkuloze:
Veri!
V poljano že prišla je lepa pomlad,
že trate so v sanji vzdrhtele …
Razcvele na njih so se majniške rože
in tebe so trudno objele …
Kjer se Soča, tostran Bučenice,
z ostrim tokom v strmi rob zareže,
Sveti Urh pokojne z Bogom veže
in posluša živih jok in klice.
Tukaj naših dragih so grobovi,
ne grobovi, grede okrašene,
od solza in prošenj posvečene.
Tukaj rajnih tihi so domovi.
Kadar v lini zvonček oglasi se
in k molitvi v cerkvico povabi,
gruča vernih pred oltar zvrsti se.
In takrat na žalost vsak pozabi –
v srcih na vstajenje up budi se.
Moč nobena jim ga ne ugrabi.