... Sveti Urh pokojne z Bogom veže ...
V poeziji Ljubke Šorli se pogosto srečujeta svetova živih in mrtvih
3
Sveti Urh pri Tolminu

V poeziji Ljubke Šorli so poleg ljubezenskih, pokrajinsko-razpoloženjskih in domovinskih pesmi pogoste tudi religiozne. Pesnica zaupa v krščansko načelo ljubezni kot pogoj za najvišje humanistične vrednote: mir, svobodo, spravo.

Na grobu družine Šorli v Tolminu je pesničin epitaf v spomin na dve leti mlajšo sestro Vero, ki je umrla 31. maja 1931 še ne dvajsetletna zaradi tuberkuloze:

Veri!
V poljano že prišla je lepa pomlad,
že trate so v sanji vzdrhtele …
Razcvele na njih so se majniške rože
in tebe so trudno objele …

Pri Svetem Urhu v Tolminu

Kjer se Soča, tostran Bučenice,
z ostrim tokom v strmi rob zareže,
Sveti Urh pokojne z Bogom veže
in posluša živih jok in klice.

Tukaj naših dragih so grobovi,
ne grobovi, grede okrašene,
od solza in prošenj posvečene.
Tukaj rajnih tihi so domovi.

Kadar v lini zvonček oglasi se
in k molitvi v cerkvico povabi,
gruča vernih pred oltar zvrsti se.

In takrat na žalost vsak pozabi –
v srcih na vstajenje up budi se.
Moč nobena jim ga ne ugrabi.

Scroll to Top