Zaman v slovo si zadnjo pesem čakal ...
Trg, poimenovan po Lojzetu Bratužu, možu Ljubke Šorli
20
Podgora / Piedimonte
Župnijska cerkev Sv. Justa
Ljubka Šorli je leta 1957 v samozaložbi izdala sonetni venec Venec spominčic možu na grob z akrostihom Lojzetu Bratužu. V njem izpoveduje svojo popolno zavezanost neumrljivi ljubezni do moža in tolažbo vere ter simbolno nakazuje pomen moževe nasilne smrti za slovenski narodni obstoj.
Venec spominčic možu na grob IX
Rohnela v me usoda je preteča,
da je srce od tuge krvavelo
in v težki bolečini onemelo;
odprla v njem se rana je skeleča.
Zazòril komaj se nad Mirnom dan je,
Ko so k počitku nesli te, moj mili.
Skrivaj … K pokopu niso ti zvonili.
Povsod le strah in – tiho žalovanje.
Zaman v slovo si zadnjo pesem čakal –
vkovana v molk po sili je molčala;
od daleč narod je za tabo plakal.
Usode moč mi dom je razdejala,
ki ni vrnitve tvoje več dočakal –
Adamovih otrok mi delež dala.
