
Ob doprsnem kipu Ljubke Šorli, delu kiparke Milene Braniselj, je tudi spomenik njenega moža Lojzeta Bratuža. Življenje in delo obeh je postalo simbol upora primorskih Slovencev proti fašizmu.
Ko poraja se v srca globini
in ji glas skrivnosten reče: Bodi!,
o, takrat moj duh po zvezdah hodi,
ves sproščen v srebrni mesečini.
Naj spočeta bo ob težki uri
ali v sreči, radosti, trpljenju,
ko požene se v objem življenju,
trkat gre k ljudem na srčne duri.
Tu odpre ji roka ljubezniva,
tam pogled s prezirom jo zavrne.
Kaj zato! Nazaj se ne povrne –
Zdaj ji svet odprt je … Zdaj je živa.
Pesem, le potuj, a ne berači
za besedo toplo, za priznanje.
Danes so v časteh stvari vsakdanje,
kar, seve, z udobjem se enači.
Pesem gre … V daljave in bližine
spremlja jo ljubeče misel moja.
A srce, ki ne pozna pokoja,
že nov stih utrga iz tišine.