Zofka Kveder (1878–1926), slovenska pisateljica, dramatičarka, prevajalka, urednica in borka za ženske pravice, je bila v Gorici povezana z založnikom Andrejem Gabrščikom, pri katerem je izdala zbirko kratke proze Odsevi (1902), ter s pravnikom, prevajalcem in urednikom revije Naši zapiski, Antonom Dermoto. 24. januarja leta 1910 je imela v Gorici tudi odmevno predavanje. Takrat je časnik Rdeči prapor zapisal: »Pisateljica g. Zofka Kveder Jelovškova nam je včeraj, 24. t. m., jako lepo predavala o feminizmu. Govorila je lepo mirno — kakor je rekla — brez aspiracij. Uspeh je imela velik.« O Gorici piše v svoji noveli Gabrijela, kjer opiše srečanje prvoosebne pripovedovalke s sošolko v parku, ki je v neposredni bližini Trgovskega doma.
Seveda pod emancipacijo in enakopravnostjo se pri nas razumeva to, da hočemo biti me ženske moški. Težnja po višji naobrazbi, po socialni neodvisnosti, po prostosti individualnega razvitka, vse to se smatra kakor težnja za nekako preosnovitvijo ženske v neki čudni, nesimpatični srednji spol, ki je zavrgel vse čare ženskega bitja in duše, ki pa se vendar ne more povzpeti do one brezčutnosti in jakosti moškega karakterja ali bolje moških manir. Emancipacija se smatra pri nas kakor nekak boj proti družini, proti prvemu in naravnemu ženskemu zvanju; socialna samostojnost žen je pravo strašilo, kjer se našemu ljubeznivemu moškemu spolu zasvetijo nakrat kuhalnice, metle, otroške plenice pred očmi. Socialna samostojnost žen jim pomenja cel preobrat vseh dosedanjih razmer med možem in ženo. No, ta bojazen je jako smešna, žena bo vedno rada ostajala v družini in se iz neodvisnosti lastnega dela in truda zopet rada vračala nazaj v zatišje srečnega domačega življenja.
