Ob razpadu Italije se je Ljubka Šorli z otrokoma vrnila v Tolmin, kjer je najprej obiskovala učiteljski tečaj, nato pa postala učiteljica na osnovni šoli. V Gorico se je vrnila leta 1946. Sprva je delala kot tajnica na slovenskem učiteljišču, nato pa od leta 1948 do upokojitve 1975 poučevala v Gorici in v številnih šolah okoliških vasi.
(Naloga na izpitu za poučevanje)
Po naših dušah je vsa dolga leta
beseda tuja ko kladivo bila,
da bi poslednjo iskro zadušila,
ki v njih bila je od pradedov vneta.
Pa so čez nas viharji zadivjali,
da so vasi gorele in telesa …
(Kako me mraz ob tem spominu stresa …)
A mi smo v zlate sanje verovali …
Spet se čez polja, kakor pesem ptice,
glasijo zvoki naše govorice,
ki nam molitev je in vrisk in jok …
O, ne dopusti več vesoljstva Bog,
da bi se v morju sile potopila,
saj je tako brezmejno sladka, mila …
