Ljubka Šorli je v pesmi vključevala motiviko rodnega Tolmina in njegove okolice, Goriških brd, Krasa, Beneške Slovenije in Kanalske doline. Za pesnico ima ima poseben pomen vera, h kateri se zateka s svojo bolečino. Pisala je tradicionalno liriko, pogosto sonet, z jasnim in izrazito melodičnim jezikom. Številne njene pesmi so uglasbili Lojze Bratuž, Vinko Vodopivec in drugi.
(Ob shodu zamejskih Slovencev za svoje pravice)
Kakor Ivan Gradnik in njegovi
z ognjem v srcu vdrli smo v Gorico,
da v ten glas izterjamo pravico
tisoči pod grajskimi zidovi.
Tukaj smo! Tu hočemo ostati!
Vera v stvar pravično v nas je živa
in zavest, da smo, neuničljiva.
Nočemo nikogar več se bati.
Travnik – priča naše zgodovine,
vseh krivic, tlačanstva, bolečine,
danes nam, Slovencem, svet je kraj.
Da bi ENO vedno se čutili,
da ne bi trenutka zamudili …
Le naprej stremimo, ne nazaj!