Nel 1957 vide la luce, in edizione privata, il Venec spominčic možu na grob / Serto di nontiscordardimé sulla tomba del marito di Ljubka Šorli, con un acrostico dedicato a Lojze Bratuž. L’opera è al contempo una dichiarazione di fedeltà a un amore immortale, una testimonianza del conforto della fede e un’evocazione simbolica del significato che la morte violenta del marito ebbe per la sopravvivenza del popolo sloveno.
Rohnela v me usoda je preteča,
da je srce od tuge krvavelo
in v težki bolečini onemelo;
odprla v njem se rana je skeleča.
Zazòril komaj se nad Mirnom dan je,
Ko so k počitku nesli te, moj mili.
Skrivaj … K pokopu niso ti zvonili.
Povsod le strah in – tiho žalovanje.
Zaman v slovo si zadnjo pesem čakal –
vkovana v molk po sili je molčala;
od daleč narod je za tabo plakal.
Usode moč mi dom je razdejala,
ki ni vrnitve tvoje več dočakal –
Adamovih otrok mi delež dala.