Dopo il crollo dell’Italia fascista, Ljubka Šorli fece ritorno a Tolmin con i figli, dove frequentò un corso per insegnanti per poi diventare maestra elementare. Nel 1946 tornò a Gorizia, dove inizialmente lavorò come segretaria presso l’Istituto magistrale sloveno, per poi dedicarsi, dal 1948, all’insegnamento, prestando servizio sia a Gorizia che nei paesi circostanti, fino al pensionamento nel 1975.
(Compito dell’esame di abilitazione all’insegnamento)
Po naših dušah je vsa dolga leta
beseda tuja ko kladivo bila,
da bi poslednjo iskro zadušila,
ki v njih bila je od pradedov vneta.
Pa so čez nas viharji zadivjali,
da so vasi gorele in telesa …
(Kako me mraz ob tem spominu stresa …)
A mi smo v zlate sanje verovali …
Spet se čez polja, kakor pesem ptice,
glasijo zvoki naše govorice,
ki nam molitev je in vrisk in jok …
O, ne dopusti več vesoljstva Bog,
da bi se v morju sile potopila,
saj je tako brezmejno sladka, mila …