In 1957, Ljubka Šorli self-published the crown of sonnets A Wreath of Forget-Me-Nots for my Husband’s Grave with the acrostic To Lojze Bratuž. In it, she professes her commitment to the undying love for her husband and finds comfort in faith, while symbolically conveying the significance of her husband’s violent death for the survival of the Slovenian nation.
Rohnela v me usoda je preteča,
da je srce od tuge krvavelo
in v težki bolečini onemelo;
odprla v njem se rana je skeleča.
Zazòril komaj se nad Mirnom dan je,
Ko so k počitku nesli te, moj mili.
Skrivaj … K pokopu niso ti zvonili.
Povsod le strah in – tiho žalovanje.
Zaman v slovo si zadnjo pesem čakal –
vkovana v molk po sili je molčala;
od daleč narod je za tabo plakal.
Usode moč mi dom je razdejala,
ki ni vrnitve tvoje več dočakal –
Adamovih otrok mi delež dala.