The aftermath of World War I, exile, Italian occupation, fascist oppression, and concern for the well-being of the Slovenian minority in Italy left an indelible mark on the life of Ljubka Šorli and her poetry. She died on 30 April 1993 at the age of 83. The poet is buried with her husband Lojze Bratuž (1902–1937), to whom she dedicated the crown of sonnets Venec spominčic možu na grob (A Wreath of Forget-Me-Nots for My Husband’s Grave, 1957), their daughter Lojzka (1934–2019), and son Andrej (1936–2011).
Uporno sem viharjem kljubovala
in v mislih nate čolnič svoj branila;
mi Božja roka milost je delila
in sreča materinstva moč dajala.
Oh, daleč dan je najine ločitve …
Kaj vse je v dolgih letih čas napredel!
Povest boš mojo, dragi, vso izvedel
Ob svetli uri najine združitve.
Ko zame se po trdem zemskem boju
zaprlo bo življenja prizorišče,
na tvojo stran me polože k pokoju.
In grob bo nama zadnje bivališče …
Naj vse dotlej v spominov zlatem soju
ljubezen moja brez miru te išče.