When Italy capitulated, Ljubka Šorli and her children returned to Tolmin. Ljubka took a teacher training course here and subsequently served as a primary school teacher. When she returned to Gorizia in 1946, she worked as a secretary at the Slovenian teacher training college, and later, from 1948 until she retired in 1975, served as a teacher in Gorizia and surrounding villages.
(Naloga na izpitu za poučevanje)
Po naših dušah je vsa dolga leta
beseda tuja ko kladivo bila,
da bi poslednjo iskro zadušila,
ki v njih bila je od pradedov vneta.
Pa so čez nas viharji zadivjali,
da so vasi gorele in telesa …
(Kako me mraz ob tem spominu stresa …)
A mi smo v zlate sanje verovali …
Spet se čez polja, kakor pesem ptice,
glasijo zvoki naše govorice,
ki nam molitev je in vrisk in jok …
O, ne dopusti več vesoljstva Bog,
da bi se v morju sile potopila,
saj je tako brezmejno sladka, mila …