Ljubka Šorli’s poetry depicts many faces of love – romantic, patriotic, lyrical, landscape-inspired, and often also religious. The poet holds on to the Christian principle of love, which she sees as the key to the core humanist values: peace, freedom, reconciliation.
The Šorli family grave in Tolmin carries the poet’s epitaph to her younger sister Vera, who died from tuberculosis on 31 May 1931, before her 20th birthday:
Veri!
V poljano že prišla je lepa pomlad,
že trate so v sanji vzdrhtele …
Razcvele na njih so se majniške rože
in tebe so trudno objele …
Kjer se Soča, tostran Bučenice,
z ostrim tokom v strmi rob zareže,
Sveti Urh pokojne z Bogom veže
in posluša živih jok in klice.
Tukaj naših dragih so grobovi,
ne grobovi, grede okrašene,
od solza in prošenj posvečene.
Tukaj rajnih tihi so domovi.
Kadar v lini zvonček oglasi se
in k molitvi v cerkvico povabi,
gruča vernih pred oltar zvrsti se.
In takrat na žalost vsak pozabi –
v srcih na vstajenje up budi se.
Moč nobena jim ga ne ugrabi.