Na njeno narodno zavest so vplivali izobraženci, ki so zahajali v stričevo hišo, tako da je kmalu začela nastopati v goriški in solkanski čitalnici. Poleg slovenskih knjig je začela prebirati tudi tujo literaturo. V tem času je Pavlina Pajk pričela tudi pisateljevati in leta 1873 je v Soči objavila svojo prvo lirično prozo Prva ljubezen. Zaradi bratovega nasprotovanja se je morala s slovenščino ukvarjati na skrivaj. Pri tem sta jo podpirala Josip Cimperman in Janko Pajk (urednik Zore), s katerim se je kmalu poročila in se preselila v Maribor, nato pa ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj. O njenem mladostnem čustvenem obzorju, trpki izkušnji osirotelega dekleta, prvih ljubeznih in zakonski sreči pričajo pesmi v Zori (1874–8), ki jih je zbrane izdala leta 1878 v Mariboru.
Pavlina Pajk je ustvarila tudi obsežen pripovedni opus. V svojih romanih, pripovedih in povestih je prikazala meščanski, kmečki ter tudi delavski razred. Poleg tega se je pisateljica dotaknila ženskega vprašanja. Pavlina Pajk je svojo izjemno uspešno pisateljsko pot začela kot učenka uršulinske šole v Gorici. Ko je zaradi poroke, ki se je odvila v goriški stolnici, zapuščala Goriško, je svojo ljubezen do nje strnila v verzih pesmi Slovo od domovine.
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!
Oj priroda, oj zrakovje, solnce milo,
Vam izročam zadnje svoje poslovílo.
Ko črez mejo že hlapon me odpeljuje,
Vas še vidim, čutim — kmalu vse bo tuje.
Čuvaj Bog te, ti družina moja mila.