Leta 1882 se je vpisala na učiteljišče v Gorici ter ga 1886 končala z maturo v slovenskem in italijanskem učnem jeziku, ki jo je opravila z odliko. Poleg mature je opravila tudi izpit iz hrvaščine in nemščine. Po opravljeni maturi leta 1886 je službovala kot učiteljica na Tržaškem.
Bila je tudi urednica prve slovenske ženske revije Slovenka. Bila je prva slovenska avtorica, ki je v ugledni literarni reviji Ljubljanski zvon objavila roman v nadaljevanjih (Fatamorgana, 1898). Njen literarni mentor je bil Janko Kersnik, na katerega jo je vezala tudi romantična ljubezen. Tudi on je gojil podobna čustva do nje, a ker je bil poročen, zveza med njima ni bila mogoča, upodobil pa naj bi jo v učiteljici Julki v romanu Jara gospoda. Po prvi svetovni vojni se je preselila v Ljubljano. Pisatelj je bil tudi njen sin Vladimir Bartol.
Leta 1927 je objavila svoje spomine pod naslovom Iz mojega življenja, v katerih se je tako spominjala prvih dni v Gorici:
“Meseca oktobra 1882 sem prvič stopila v železniški voz ter se s svojim očetom peljala v Gorico. Ko mi je oče našel stanovanje, je odšel, jaz sem pa morala k sprejemnemu izpitu. Iz vseh predmetov je šlo lahko, saj so izpraševali mnogo lažje stvari nego smo se učile v meščanski šoli v Trstu. Toda nemščine! Nič, prav nič nisem odgovorila na nobeno vprašanje. Bili bi me vrgli, da se ni deželni šolski nadzornik Klodič-Sabladoski zavzel zame. Dejal je, da slovenščino in vse predmete znam dobro, nemščine se že še naučim, če bom pridna.”