Ko se je družina preselila v Gorico, se je Maria šolala pri šolskih sestrah in v tem mestu tudi našla svojega bodočega moža, odvetnika Camilla von Eggerja, s katerim se je poročila leta 1871. Govorila je pet jezikov in je bila samouk v nemščini, ki se je naučila z veliko težavo. Literarno nadarjenost je podedovala po obeh starših.
Psevdonim Lacroma si je izbrala v spomin na nadvojvodo Maksimilijana, poznejšega mehiškega cesarja, nekdanjega lastnika otoka Lokrum, ki jo je kot otroka tam pestoval. Skoraj vsa njena dela so bila prevedena v italijanščino. Kot kritičarka italijanske umetnosti in literature je bila dejavna tudi v uglednih nemških časopisih, obvlada pa tudi kulturnozgodovinski esej. Bila je edina ženska, ki je sodelovala pri zborniku, ki ga je izdala univerzitetna knjigarna Szelinski na Dunaju ob 50. obletnici vladanja cesarja Avstro-Ogrske. Med kritiki je požela zanimanje zaradi zgodovinskega romana iz antične dobe o Ogleju, priljubljeni pa so bili tudi drugi njeni romani, kratke zgodbe in zapisi o slikoviti goriški pokrajini.
V zbirki Bagatele najdemo tudi zgodbo o grobnici Burbonov v Kostanjevici.
“V časih grofa Mattia della Torre je bil grič, ki ima še danes povsem samosvoj, poetičen čar, zaraščen z drevesi in je bil prav idiličen. Visoki dostojanstvenik je gotovo užival v njegovem dobrodejnem in samotnem miru. Predvsem zato, da se je umaknil hrupnemu dogajanju na svojem gradu, ki je bil pod vznožjem hriba, in v tišini nemoteno molil.”