Po italijanski revoluciji je družina izgubila premoženje in se preselila na Hrvaško. Leta 1889 se je poročila s francoskim odvetnikom Charlesom Lenger-Marletom. Z možem se je podala na različna potovanja po svetu, med drugim je obiskala Severno Afriko in vrsto sredozemskih otokov. V tem času je začela pisati o svojih potovalnih vtisih za različne francoske časopise in dnevnike, med drugim tudi za Nouvelle revue.
Sodobniki so še posebej izpostavljali njene etnografske študije o Sintih in Romih, za katere jo je angleško društvo Gypsy Lore Society imenovalo za častno dopisno članico. Po smrti prvega moža se je preselila v Gradec in se leta 1894 drugič poročila z zemljiškim posestnikom in poslancem v državnem zboru Hugom von Berksom, s katerim je imela sina. Na Dunaju je imela enega redkih političnih salonov in snov za svoja dela zajemala tudi iz zakulisnega parlamentarnega življenja. Družina je živela na gradu Blagovna pri Šentjurju na Štajerskem. Po moževi smrti (1906) se je preselila v Gorico, kjer je zaradi tuberkuloze umrla leta 1910.
Pisala je novele, romane, drame, libreto za opero Princesa Vrtavka Josipa Ipavca in prevajala gledališke igre. Posebej so jo zanimale južnoslovanske, afriške in romske ženske, o katerih je pisala v svojih etnografskih študijah. V romanu Grešnica se ljubezenska zgodba odvija na Dunaju in v majhnem provincialnem mestu na Štajerskem, a tudi Gorica tedaj ni bila velemesto:
“Ko je prišel v mestece, je takoj občutil nelagodje, ki prevzame vsakega velemestnega človeka, ko pride v mali kraj. Nič hitre pošte, nobenih električnih luči, včerajšnje revije, prebivalci, ki se delajo pomembne na posmeha vrednih dogodkih. Celo če pride mimo pasji cirkus, je to dogodek.” (Die Sünderin)