Ljubka Šorli je bila pesnica in kulturna posrednica. V svojih pesmih je opevala goriško pokrajino, zgodovinske dogodke, ljubezen do moža in religiozno tematiko. Napisala je veliko sonetov in sonetni venec.
Rodila se je v Tolminu leta 1910, osnovni šolo je sprva obiskovala na Jesenicah kot begunka med prvo svetovno vojno, nato v Tolminu. Po opravljeni meščanski šoli se je vpisala na trgovsko šolo v Gorici; tam se je učila tudi violino v razredu prof. Rodolfa Lipizerja. Po opravljeni maturi se je vrnila v Tolmin in sodelovala v ilegalnih mladinskih društvih, igrala prvo violino v tolminskem orkestru pa tudi mandolino v tamburaškem orkestru, organizirala deklice v zborček in jih učila peti. Leta 1933 se je poročila s skladateljem Lojzetom Bratužem in se je preselila v Gorico; rodila sta se jima dva otroka, hčerka Lojzka in sin Andrej. Vendar so bili takrat najhujši časi fašističnega nasilja nad slovenskim prebivalstvom, posebno nad vodilnimi predstavniki naroda in tako je v začetku leta 1937 tudi Lojze Bratuž postal žrtev političnega nasilja – zastrupili so ga s strojnim oljem – in Ljubka je še zelo mlada ostala vdova.
Sledila so vojna leta, ko je tudi Ljubka bila aretirana, mučena in več mesecev zaprta v italijanskem taborišču v Zdravščini. Po drugi svetovni vojni se je vrnila v Gorico, kjer je opravila učiteljski tečaj in maturo ter postala učiteljica. To je bil pravi poklic zanjo. V novih razmerah se ji je tudi sprostila ustvarjalna moč pesnikovanja, ki jo je že od malega nosila v sebi.
Njena prva zbirka sonetov Venec spominčic možu na grob je izšla v samozaložbi leta 1957. Svoje pesmi je Ljubka Šorli objavljala v zamejskih revijah in koledarjih, pa tudi na Koroškem in v Argentini. Poleg pesmi je rada pisala prizorčke za šolsko rabo in dolgo vrsto let sodelovala s slovensko radijsko postajo v Trstu za program Radio za šole. Leta 1973 je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla njena zbirka Izbrane pesmi, ki jo je uredil Marijan Brecelj, leta 1983 pa otroška zbirka Veseli ringaraja. Leta 1987 je izšla pri Založništvu tržaškega tiska zbirka Pod obokom čarobnim, ki jo je uredil France Bernik. Ob 75-letnici rojstva so se pesnici poklonili v Tolminu z bibliofilsko izdajo tolminskih pesmi Rumeni ko zlato so zdaj kostanji (1985). Iz tega izbora se je kasneje razvila obsežna zbirka Tolminske pesmi, ki jo je uredil Marijan Brecelj in je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi ob desetletnici pesničine smrti (2003). Posthumno je pri založbi Braitan izšla zbirka v italijanščini Canti spezzati (1994); pesmi je prevedla Diomira Fabjan Bajc, predgovor pa je napisal furlanski pesnik Celso Macor. Istega leta sta izšli še zbirki Križev pot in Via Crucis (prevod Marija Kacin). Dve zbirki je uredil in izdal pri založbi ART Ljubkin nečak Igor Tuta in sicer Goriške pesmi (2018) ter Rožni venec (2020). Album otroških pesmi iz družinske zapuščine Pesmice z razglednice pa so izšle pri isti založbi leta 2024.
