Anica Žemlja je bila pesnica in pisateljica, ki je veliko del objavila pod psevdonimom Mira Mokriška. Med letoma 1907 in 1915 je živela v stavbi železniške postaje v Volčji Dragi, saj je bil njen mož, Franc Žemlja zaposlen pri železnici. Ko se je morala vrniti v Ljubljano, ni mogla pozabiti lepih dnevov na Goriškem. Objavljala je v revijah Slovenka ter Dom in svet. Pisala je tudi pravljice, bajke in pesmi za otroke. Skupaj z Ljudmilo Prunk je objavila zbirko Pravljice (1913). Kot je po zapisih iz njenega dnevnila povzela Nataša Špende, je v tem obdobju: “uživala dneve sreče, čez dan je gospodinjila, v nočnih urah pa je pisala, igrala na klavir, ukvarjala se je tudi s filatelijo.” Vendar jo je vojna ločila od Goriške in moža, ki je služboval v različnih krajih.
Z Goriško je ostala povezana do smrti, saj je leta 1921 pisala prijateljici: “Vprašate, kako mi potekajo ure? Če sem sama, skrajno žalostno! In žal, da moram biti le prepogosto sama … Ne občujem z nikomer več; obiskov nimam nobenih in si jih tudi ne želim. Tukajšnjih namreč. Le par vernih goriških src pomore mi nositi težko breme…” (Citirano po: Lucija Baša in Nataša Hribar: Cvetje so besede tvoje. Pozabljena pesniška zapuščina Mire Mokriške, raziskovalna naloga Gibanje znanost mladini. Kamnik: Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra, 2021). Poročala ji je tudi o tem, da so ji ponudili uredništvo revije Slovenka, ki je začela izhajati (v uredništvu Gizele Ferjančič Belinger od januarja 1922 do decembra 1923): “Nedavno ponudila mi je uprava Slovenke uredništvo lista. Da so časovne razmere drugačne, bi bila morda sprejela, tako sem bila pa primorana zame tako častno ponudbo odkloniti. Ne tajim sicer, da me je prijetno iznenadilo vsestransko zaupanje, saj mi je dala slovenska javnost s tem sijajnega zadoščenja za vse krivice, ki so se mi delale svojčas … ” (Citirano po Baša, Hribar, 2021).
Pesem Prijateljici je objavila pod psevdonimom Goričanka.
Tiho, tiho — nič ne plakaj,
če ubegla ti pomlad:
le zaupno, mirno čakaj —
pa ti vzklije še enkrat! . . .
